V tradicionalni vzhodnjaški medicini pa gobe že tisočletja slovijo kot zdravilno sredstvo, tako zaradi svojega preventivnega delovanja kot tudi zdravilnega učinkovanja pri številnih boleznih. Dejstvo je tudi, da gobe ob svojem zdravilnem delovanju nimajo neželenih učinkov. V preteklosti so bile nekatere med zdravilnimi gobami v naravi redke in zato dostopne predvsem pomembnežem. Danes pa lahko v njihovem zdravilnem učinku uživamo vsi, ki imamo različne težave, na katere lahko njihova zdravilna moč vpliva, saj jih gojimo tudi umetno. Vedno več se znanstveniki ukvarjajo z raziskavami njihovih učinkovin, ki jih že sedaj mnogi učinkovito uporabljajo pri zdravljenju različnih bolezni.

Za uspešno preživetje, so gobe ustvarile učinkovite obrambne mehanizme proti številnim strupom, mikroorganizmom in virusom iz naravnega okolja.

Delovanje učinkovin iz zdravilnih gob je usmerjeno v spodbujanje organizma, da sam razvije in okrepi svojo lastno obrambo. Z naravnim ravnovesjem namreč premagamo tudi najnevarnejše bolezni sodobnega časa. Pri tem je zlasti pomembno delovanje polisaharidov oziroma beta glukanov. To so spojine, ki po velikosti in obliki spominjajo na bakterijske celice. Ker jih človeški imunski sistem prepoznava kot antigene, začne ustvarjati protitelesa. Polisaharidi iz gob organizmu ne škodujejo, protitelesa, ki jih gobe ustvarjajo pa se uspešno borijo proti patogenim bakterijam, ki nas redno padajo in zato lahko gobe štejemo med naravne antibiotike.

Pri katerih boleznih se lahko zatečemo tudi v svet zdravilnih gob? Gobe s svojimi učinkovinami delujejo proti različnim virusom, uravnavajo krvni tlak, pomagajo pri zniževanju holesterola in sladkorja v krvi, delujejo antioksidativno, protivnetno in diuretično, preprečujejo strjevanje krvi in pomagajo celo pri nekaterih vrstah raka. V teh gobah se nahajajo pomembne snovi, imenovane triterpeni, ki pomagajo povečevati izrabo kisika in krepijo odpornost proti stresu. V njih je tudi veliko hranilnih snovi, kot so beljakovine, vitamini in minerali, zaradi česar jih uvrščamo med nutricevtike – torej snovi, ki istočasno delujejo kot hrana in zdravilo.

Gobe, ki jih znanstveniki uvrščajo med medicinske gobe vsebujejo tudi adaptogene.

In kaj torej so adaptogeni in zakaj so tako pomembni?

Zanje lahko najdemo kar nekaj definicij, a najbolj bo držala ta, da so to izjemne naravne snovi: rastline in izvlečki iz rastlin. Zanje je značilno, da lahko pomagajo telesu, da se le ta bolje prilagodi na različne zunanje in notranje spremembe.

Dokazano je, da uravnavajo telesne funkcije, tako da se lahko v telesu ponovno vzpostavi ravnovesje. Dandanes živimo v stresnem času in marsikaj nas vrže iz ravnovesja. Vzroki za to so lahko psihološki, emocionalni, socialni, fizikalni, kemijski in biološki. In pri odpravljanju teh vzrokov nam dokazano pomagajo adaptogeni. Uporabimo jih  lahko pri različnih težavah.

Adaptogeni pomagajo našemu telesu predvsem pri obrambnem odzivu in to tako na kronične kot tudi akutne stresorje. To so edinstvene naravne snovi, ki imajo vrhunsko sposobnost, da ponovno vzpostavijo ravnovesje v delovanju naših hormonov ob tem pa tudi poskrbijo za modulacijo našega imunskega sistema ter omogočajo telesu, da vzdržuje zdravje na kar se  da najboljši način.

Učinek adaptogenov je blagodejen in se manifestira na več načinov.

• so močni antioksidanti
• pomirjajo ali poživljajo
• ščitijo in uravnavajo delovanje jeter
• uravnavajo delovanje žlez z notranjim izločanjem,
• ščitijo srce pred preobremenitvijo in lajšajo
• povečujejo pretok kisika v telesu in njegov izkoristek,
• spodbujajo delovanje prebavnega trakta,
• krepijo imunski sistem,
• uravnavajo delovanje ledvic,
• povečujejo inzulinsko občutljivost in uravnavajo raven sladkorja v krvi,
• spodbujajo in uravnavajo delovanje reproduktivnega sistema,
• spodbujajo anabolizem in preprečujejo katabolizem,
• uravnavajo delovanje mišično-skeletnega sistema,
• ostrijo spomin, krepijo in povečajo pozornost,
• povečujejo splošno pripravljenost, storilnost in odzivnost organizma,
• ščitijo pred rakom,
• zmanjšujejo možnosti vnetja v telesu,
• uravnavajo željo po hrani in telesno težo.

Med mnogimi adaptogenimi rastlinami so tudi gobe: Reishi ali svetlikava pološčenka, Cordyceps, Maitake, Shiitake, Chaga, … Mnoge raziskave potrjujejo zdravilne lastnosti teh gob.

Uživanje zdravilnih gob koristi vsem, zdravim za preventivo, bolnikom kot podpora pri zdravljenju ter otrokom v primeru zdravstvenih težav (prehladov, alergij in nasploh pri padcu odpornosti oziroma oslabljenem imunskem sistemu).

Reishi ali svetlikava pološčenka imenovana tudi »Eliksir zdravja in dolgoživosti« (Ganoderma lucidum), v prevodu pomeni sijoča koža. Goba imajo obliko fižola, rdečkasto-rjav klobuk in lahko doseže premer 20 centimetrov. V naravi jo najpogosteje najdemo ob deblu hrasta ali slive. Geografsko jih največ raste v vlažnih gozdovih Azije, Evrope, Južne Amerike in ZDA.
Na Daljnem vzhodu to gobo kot tonik uporabljajo pri težavah s srcem, pri astmi, raku, visokem krvnem tlaku in artritisu. Japonec Shigeaki Mori je ob koncu prejšnjega stoletja razvil metodo, s pomočjo katere so rejši začeli gojiti, zaradi česar je goba postala cenejša in dostopnejša.
Kitajski zeliščarji so prepričani, da je to najmočnejši eliksirji zdravja in dolgoživosti, ki ima ugoden vpliv na meridiane srca, vranice, pljuč, jeter in ledvic, hkrati pa pomiri um, nahrani srce, oživi či, ublaži simptome bolezni srca, izboljša dotok krvi v srce in tako olajša simptome angine pektoris.
Številne študije v Azijskih državah so pokazale, da učinkovine te gobe pomagajo pri zdravljenju hepatitisa, kroničnega bronhitisa, astme, bolezni srca, znižujejo krvni tlak, raven holesterola v krvi, zvišujejo število belih krvničk, zmanjšujejo pojavnost alergijskih reakcij, umirjajo osrednji živčni sistem, sproščajo mišice in blažijo učinke kofeina. Reishi deluje tudi analgetsko, obnavlja epitel bronhijev ter telesu uspešno pomaga v boju s stafilokoki, streptokoki in s pljučnico.
Pripravek iz te gobe je najbolje uživati zjutraj na prazen želodec skupaj z vitaminom C, ki pomaga pri razgradnji sestavljenih polisaharidov, zaradi česar jih telo lažje absorbira. Ker goba nima stranskih učinkov, jo lahko uživamo dlje časa.
Rejši priporočajo za zdravljenje bronhitisa, hepatitisa in mononukleoze, pa tudi za zdravljenje artritisa in sindroma kronične utrujenosti. Pozitivni učinki uživanja te gobe se običajno pokažejo že po desetih dneh, vendar pa so po dveh mesecih uživanja ti učinki precej močnejši.

Cordyceps sinensis  je goba, ki izvira iz Tibeta. Cordyceps sinensis, kot se imenuje latinsko, je v naravi zelo redka, vsebuje pa ogromno hranilnih snovi.  Za kilogram te dragocene gobe znajo odšteti tudi do 28.000 €!
Cordyceps opisujejo kot gobo sladkastega okusa, nevtralno in blago, tople narave, ki zadene meridiane pljuč in ledvic. Po njenem zaužitju se opazi povišana raven energije in boljše razpoloženje. Gre za tonik, ki povzdigne in blagodejno deluje  na celoten organizem.  Raziskave so pokazale, da se poveča telesna moč pri bolnikih, ki trpijo za srčno-žilnimi obolenji in težavami z dihali, poveča se raven znotrajcelične izrabe kisika in ATP-jak, ki je glavno skladišče energije znotraj celic, izboljšano je delovanje pljuč, ublažijo se simptomi pri astmatikih.  Pri starejših zdravih ljudeh je zaznati povečanje kapacitete pljuč, izboljšana je toleranca za hlad, izboljša pa se tudi stanje pri bolnikih, ki se pritožujejo nad utrujenostjo.
Mnogi Kitajci shranjujejo to gobo in jo zaužijejo ob prvih znakih prehlada ali gripe, saj so  raziskave pokazale, da se že po treh dneh uživanja te gobe znatno zmanjša količina sluzi. kar omogoča izboljšavo stanje pri bolnikih s kroničnim bronhitisom.
Micelij Cordyceps sinensisa je odličen tonik za vse, ki okrevajo po bolezni, za ljudi s slabo krvno sliko, z oslabljeno odpornostjo dihalnega sistema in za osebe, ki imajo pogosto prehlad ali gripo. Nikakor pa ga ne priporočajo tistim, ki okrevajo po presaditvi organov.
Ta goba stimulira telo, je tonik za vitalnost in dolgoživost ter adaptogen, ki pomaga uravnavati krvni tlak, njene učinkovine pa tudi višajo nivo energije in vzdržljivosti.

Maitake ali Grifola frondosa je velika goba. Raste lahko nekaj let, in sicer ob korenini dreves, najraje hrastovih in je lahko velika kot nogometna žoga. Je pa  zelo občutljiva na spremembe v okolju, zato jo je težko gojiti.
Japonci jo poznajo pod imenom maitake, kar pomeni goba, ki pleše. Uporabljajo jo  v kulinariki in je glavna sestavina narodne jedi nabe, obenem pa tudi pomembna sestavina mnogih drugih japonskih jedi. Pravijo ji tudi kraljica gob, saj lahko tehta tudi do 20 kilogramov. Maitake je bogata z minerali (kalijem, kalcijem, magnezijem), vitamini (B2, D2, niacin), vlakninami in aminokislinami. Protein beta glukan je aktivna sestavina te gobe, ki naj bi izboljševala imunski sistem.
Goba Maitake po raziskavah vpliva na vsesplošno izboljšanje zdravja in telesne vitalnosti, znižuje krvni tlak, pomaga v boju proti raku in spodbuja funkcije imunskega sistema. Raziskave so pokazale, da lahko uravnava tudi raven glukoze, inzulina, serum in lipide jeter ter je koristna tudi pri hujšanju. Uživanje te gobe priporočajo predvsem pri preventivi raka in preprečevanju njegovega širjenja, saj ščiti celice našega telesa.

Shiitake (šitake) rastejo v gozdovih na hrastovih štorih. Njeno ime izvira iz japonščine (take pomeni goba, shii pa hrast). Za to državo je pomemben izvozni artikel, saj gre za najbolj priljubljeno in v največjem obsegu gojeno eksotično gobo na svetu. Goba ima izvrsten okus, znanstveniki iz Japonske in ZDA pa so dokazali tudi njene številne zdravilne in hranilne lastnosti.
Šitake je bogata z aminokislinami (izolevcin, levcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin in valin), z vitamini (B1, B2, B12) in mineralnimi solmi. Vsebuje tudi provitamin ergosterol, ki se ob pomoči sončnih žarkov spremeni v vitamin D. Preventivno in zdravilno deluje na prehladna obolenja, pomembno vlogo ima pri preventivi bolezni srca, rakavih obolenjih in aidsu.
Šitake vsebuje tudi adenin in holin, ki pomembno prispevata k preventivi ciroze jeter in multiple skleroze.
Znano je, da goba deluje protirakavo, pozitivni učinki pa se kažejo tudi pri prehladnih obolenjih in gripi, virusnih infekcijah, vplivajo na zdravljenje inkontinence in alergij, ki jih izzovejo zunanji dejavniki, na uravnavanje sladkorne bolezni, visok krvni tlak, na slabo kroženje krvi in sindrom kronične utrujenosti ter blažijo negativne učinke kemoterapije.
Znano je, da določeni polisaharidi iz gobe krepijo imunski sistem, učinek pa je najmočnejši takoj po zaužitju. Pomembna zdravilna sestavina v gobi je tudi kortinelin. Ta deluje kot antibiotik širokega spektra. Sulfidi, ki se prav tako nahajajo v gobi šitake, pa uničujejo zajedavce in glivice, blažijo in zdravijo težave s kožo.
S pripravki v obliki čajev in ob uporabi gobe šitake v prehrani pa se občutno krepijo tudi želodec, vranica in trebušna slinavka.

V perimenopavzi se dogaja naravni proces spreminjanja ravni hormonov, ki vodijo do menopavze in lahko traja od dve pa do osem let. Je predvsem začetek nihanja ravni estrogena in drugih hormonov, menstruacija pa se ne ustavi.

Menopavza se pojavi pri večini žensk okoli 50 leta starosti in je obdobje, ko je ženska brez menstruacije oziroma izcedka eno leto.  Če pa nastopi pred 40. letom, gre za prezgodnji nastop menopavze. To je znak, da je funkcija jajčnikov prenehala in zato zaradi pomanjkanja hormonov menstruacija izostane. 

Postmenopavza je obdobje po menopavzi, ki lahko traja oz. se simptomi lahko pojavljajo še do 10 let.

Menopavza skoraj vedno predstavnicam ženskega spola predstavlja hude težave, katerih vzrok so različni simptomi povezani s hormonskimi spremembami.

Naval vročine je eden izmed najnadležnejših in najbolj neprijetnih simptomov, ki lahko povzroči stres, tesnobnost, nelagodje in povečan srčni utrip. Naval vročine lahko traja nekaj minut, nekatere ženske pa se soočajo tudi z 12 navali vročine na dan. Nočno potenje so navali vročine, ki se pojavijo med spanjem. Pogosto se pojavijo v perimenopavzi, vendar se lahko še poslabšajo, ko se popolnoma ustavi proizvodnja estrogena. Za blaženje simptomov je koristno uživanje adaptogenih zelišč. Eden najboljših adaptogenov je medicinska goba Ganoderma Lucidum, ki se uporablja v tradicionalni kitajski medicini že tisočletja. Priporočena pa je tudi uporaba sprostitvenih – meditativnih tehnik.

Motnje spanja, prekinjen spanec, težave za zaspati, zbujanje, utrujenost, nihanje razpoloženja.

Občutek, da je ženska brez energije in utrujena je v času menopavze stalnica. Dober zajtrk, obroki z veliko zelenjave ter zdravimi maščobami v kombinaciji z vitamini in minerali povečajo raven energije in zmanjšajo utrujenost.

Prav tako je potrebno zmanjšati vpliv stresa v vsakdanjem življenju, pri čemer lahko pomaga prehransko dopolnilo, ki vsebuje sumo korenino in šisandro, ki povečujeta odpornost proti raznim boleznim in stresu, povečujeta energijo ter fizično in psihično vzdržljivost telesa, vključno s povečevanjem energije na celični ravni.

Zaradi nihanja ravni estrogena se pogosto pojavi občutek muhavosti, slabega razpoloženja, razdražljivosti ali celo lažje depresije. Pri teh težavah je lahko v pomoč tudi narava – izoflavoni, ki so po sestavi podobni ženskim spolnim hormonom – estrogenom in se imenujejo fitoestrogeni. Naravni estrogen, fitoestrogen, se nahaja v rastlinah, zeliščih in ekstraktih. Izoflavoni imajo tako številne koristne lastnosti za zdravljenje simptomov menopavze.

Zmanjšanje kostne mase. Nekje po 40. letu, še posebej pa po menopavzi žensko telo začne izgubljati tudi do 2 % kostne mase na leto, kar lahko kaj hitro povzroči težave. Tako imajo ženske v tem obdobju povečano tveganje za osteoporozo, ki lahko privede do zlomov kosti ali drugih hudih zdravstvenih težav. Da se te težave zmanjša je potrebno uživati dovolj  vitamina B6 , cinka, kalcija in vitamina D.

Problemi s telesno težo. Izguba estrogena v menopavzi povzroča še eno tegobo, in sicer da ženske pridobijo na svoji teži. Za pravilno vzdrževanje hormonskega ravnovesja in posledično ohranjanje telesne teže je potrebno zaužiti ustrezne maščobe v primerni količini. Najbolj primerni za kuhanje sta kokosova maščoba ali repično olje ter olivno, konopljino, bučno in laneno olje, kot dodatek k hladnim jedem.

Kako rešiti/omiliti/zmanjšati težave v menopavzi:

• Spremenite svoje prehranske navade z ustreznimi živili in rednim, predvsem pa uravnoteženim prehranjevanjem.
• Žitarice uporabljajte samo enkrat na dan, sadje pa jejte le v dopoldanskem času.
• Zadnji obrok naj bo 3 ure pred spanjem.
• Ne prehranjujte se z prepakirano, zapakirano in predpripravljeno hrano.
• Vsak dan je zelo priporočljiva zmerna fizična aktivnost (hoja, hitra hoja, kolesarjenje itd…).
• Vsak dan popijte minimalno 2,5 litra čiste, vendar ne preveč mrzle vode.
• Vsaj 15 minut na dan si vzemite čas za sproščanje ali meditacijo.
• Uporabljajte prehranski dodatek Meno premium.

Zgodovina in nastanek nahajališč himalajske soli

Največji skladi so nastali pred 250-330 milijoni let. V obdobju perma še ni bilo današnjih celin. Celotno kopno površino je sestavljal orjaški kontinent Pangea. Evropa je ležala na najem za 30 – 40 stopinj premaknjena proti jugu v bližino ekvatorja. Indija pa še bolj južno. Ščasoma so se deli ozemlja dvignili, morja so se izsušila. Plitva morja in zalivi, ki so bili zaradi dviganja tal ločeni od pramorja, so se zaradi vročega, suhega podnebja, ki je bilo podobno puščavskemu, z leti izsuševala. Dotoka sveže slane vode ni bilo, tudi odtok zgoščene vode ni bil več mogoč. Ker so soli različno topne v vodi, se tu časovno različno izločijo (izkristalizirajo) iz skupne raztopine. Najprej se izloči slabo topna sadra, potem kalcijev sulfat in kot zadnji, ko je večina morske vode že izparela, natrijev klorid. Kristalizirana sol iz morske vode je najprej drobno zrnce. Plasti soli so se debelile, ponekod so nastali debeli skladi, ki sta jih zaradi geoloških sprememb sčasoma prekrila prah in prst.
Prakontinent se je razbil, ločene celine so se začele pomikati po žilavi površini globlje ležečih zemeljskih plasti. Celinske plošče so na nekaterih mestih trčile in oblikovala so se gorovja. Solna nahajališča so zaradi premikanja tal izpostavljena visokim pritiskom, zaradi česar se zelo zgostijo.

Ko je Aleksander Veliki prodrl preko prednje Indije do indijske podceline, je odkril nahajališča rdečkaste kristalne soli v Himalaji. To sol so proglasili za izjemno dragoceno, začeli so jo izkopavati in jo z nepredstavljivimi napori s sloni čez himalajsko gorovje prevažati V Evropo. Ta dragocena sol je bila kot »cesarska sol« namenjena samo cesarski družini.

Pridobivanje himalajske cesarske kristalne soli

Na svetu je še zelo malo rudnikov soli, kjer ne uporabljajo tehničnih pripomočkov (miniranje in težka tehnika). Tak primer so pakistanski solni skladi na 3000 mnv v Himalaji.
Če ne uporabljamo miniranja in težke tehnike, je pridobivanje dragocene kristalne soli s pomočjo orodja zajamčeno najbolj prijazna in tudi možna oblika pridobivanja najbolj kakovostne kristalne soli.
Najpomebnejše pri tem je, da se pridobijo po možnosti čim večji kristali in da se soli potem ne razstopi in tako v ponovni kristalizaciji naprej predeluje v tako imenovano »čisto sol«.

Pomen soli za človeško telo

Kako pomembna je sol za naš organizem, lahko vidimo na primeru solne raztopine. Škotski zdravnik Wiliam Brooke OShaugnessey je predlagal , da bi veli izgube vode in soli (zaradi driske) pri bolnikih s kolero nadomestili z intravenoznim dodajanjem vodne raztopine kuhinjske soli. To metodo (infuzijo) so prvič uporabili leta 1832.
Danes se v medicini kot standardna raztopina za infuzijo uporablja raztopina z 0,9% soli, ki ima točno take lastnosti kot krvna plazma. Pri veliki izgubi krvi je izotonična solna raztopina pogosto odločujoča prva pomoč, s katero rešujejo življenja.
Ta raztopina je odlična tudi za klistiranje in izpiranje, na primer pri posegih s katetrom v območju želodca, črevesja in mehurja. Tudi izpiranje nosu se izvaja samo s solno raztopino.
Zelo pomembno je pravilno odmerjanje soli. Premalo soli znižuje krvi pritisk in vodi k različnim pomankljivostim v telesu. Človeško telo potrebuje dnevno najmanj 5-6g natrijevega klorida, da nadomesti izgube. Preveliko količino soli lahko večina ljudi uravnava z izločanjem skozi ledvice, dokler telesu dovajamo zadostno količino vode. Pri prevelikem dovajanju soli ta uravnalni mehanizem odpove in lahko pride do motenj v delovanju organov. Torej, človek lahko umre tako zaradi premajhne, kot tudi zaradi prevelike količine soli.

Pomankanje soli v telesu lahko privede do naslednjih težav: slabost, bruhanje, krči, utrujenost, pomankanje elastičnosti in izsuševanje kože, znižanje krvnega pritiska do kolapsa (posebno pri dolgotrajnih driskah, bruhanju, močnem potenju ali jemanju sredstev za odvajanje seča), apatija in koma.

Kakšna je razlika med navadno (rafinirano) soljo in himalajsko cesarsko soljo

Rafinirana sol vsebuje do 99,9% NaCl, se pravi, da so ji odvzeli vse spremljajoče elemente, minerale, kakor tudi vse pomembne, koristne informacije.
Himalajska cesarska sol poleg natrijevega klorida vsebuje še elemente v sledeh (mikroelemente), ki jih naše telo nujno potrebuje (kalcij, magnezij, žveplo, železo, mangan, fluor, jod, cink, krom, baker, kobalt, zlato)…

Zunanja uporaba himalajske soli

SLANE KOPELI

Različne sestavine in koncentracije himalajske soli v kopelih vplivajo na krvni obtok in takih kopeli pri ljudeh z oslabljenim srčno-žilnim sistemom nikakor ne bi smeli izvajati brez zdravniškega nadzora.
Čas kopanja se začenja s 5 do 10 minut in ga podaljšujemo do največ 20 minut. Temperatura vode naj ne presega 38 stopinj C. Pri uporabi kopeli doma se omejite do največ dve kopeli tedensko. Po kopeli se obrišite in počivajte eno uro. Šele potem se stuširajte in koži s primerno mažo vrnite maščobo.
Za kopalno kad prostornine 120 litrov potrebujete za pripravo enoodstotne raztopine 1,2 kilograma soli.
Najprej raztopite primerno količino soli za želeno koncentracijo v malo tople vode, da se sol popolnoma raztopi. Šele nato napolnite kad in pazite, da temperatura ne presega 38 stopinj C.
Slane kopeli uporabljamo v glavnem pri lajšanju težav s kožo (luskavica, nervodermitis..), pri revmi, težavah s sklepi, kroničnem poliartritisu, putiki, pretegnjenih mišicah, psihovegetativnem izčrpanju, težavah v meni, menstrualnih težavah, prekrvavitvenih motnjah, obolenjih ven in pri oslabelem imunskem sistemu.
Slane kopeli človeka sproščajo in vzpodbujajo nastajanje glukoznih kortikoidov v nadledvičnih žlezah in s tem zavirajo vnetja.

IZPIRANJA S SLANO VODO

Za izpiranje nosu, grla in oči uporabljamo 0,9% izotonično raztopino himalajske soli. Raztopite 9 gramov soli v litru mlačne vode.
Za izpiranje nosu uporabljamo poseben tuš ali vrček. Iztok nastavimo v eno nosnico, zatesnimo, rahlo nagnemo glavo na stran in že teče voda skozi drugo nosnico ven. Paziti moramo, da dihamo skozi usta. Pri prehladu vzemite malo več soli, da aktivirate nosno sluznico.
Grgranje s slano vodo ovlaži vneto sluznico, bakterije in odmrle celice se izločijo, kar čudovito olajša boleče grlo.
Izpiranje oči lahko opravimo s posebno posodico (stekleno ali plastično), ki jo lahko kupimo v lekarni. Pred tem je treba odstraniti ličila. Posodico napolnite z raztopino soli, glavo nagnite nazaj. Večkrat pomežiknite, da se oči popolnoma ovlažijo.

SLANE MASAŽE, OBKLADKI in POVOJI

Za obkladke namočimo čisto bombažno ali laneno krpo v slanico in jo položimo na prizadeto mesto. Hladne obloge so učinkovite pri udarninah, zvinih, vnetjih kitnih ovojnic, s polaganjem na meča pa lahko znižujemo telesno temperaturo pri vročinskih obolenjih. Topli obkladki pomagajo pri revmatskih in sklepnih težavah.
Posebna možnost so slane nogavice. Bombažne nogavice namočimo v 3% slanico, jih ožamemo ter obujemo. Povrhu le teh oblečemo suhe volnene nogavice in pustimo delovati eno uro. S tem postopkom pospešujemo prekrvavitev, pomagamo pri kronično hladnih nogah in pri putiki.
Slano srajco lahko uporabljate na isti način kot slane nogavice (srajca se mora tesno prilegati telesu).
Po tej terapiji je potreben daljši počitek.

SOLNA INHALACIJA

Solno inhalacijo lahko izvedete doma v lastni režiji. V večjo posodo dajte od 1-2 litrov vode in jo zmešajte z himalajsko soljo ter segrejte do vrenja. Nagnite se nad lonec, pokrijte se čez glavo z veliko brisačo in vdihavajte slano paro do 15 minut. Koncentracija slanice naj bo 9%.
Inhalacije so učinkovite pri boleznih dihal, kroničnih vnetjih obnosnih votlin in astmi.

PITJE SLANICE
Pitje slane vode s himalajsko soljo je primerno za vsakogar, razen za osebe, ki imajo težave z ledvicami, težje srčno-žilne bolezni in osebe z visokim krvnim tlakom zaradi občutljivosti na kuhinjsko sol.
V 2dcl mlačne čiste izvirske vode vrzite ščepec himalajske soli, jo premešajte in popijte na tešče.

HIMALAJSKA SOL V KUHINJI

Ne uporabljajte pred pripravljenih, pripravljenih in konzerviranih jedi, kuhajte zopet sami saj imate tako možnost sami odločati, kaj boste jedli. Po himalajski soli lahko posežete s čisto vestjo, saj sedaj veste kaj se nahaja v njej.

Vir: Dr.Jürgen Weihofen /2002 / Naslov izvirnika: Himalaya-Kristallsalz – Inhaltsstoffe, Wirkprinzipen und Heilanwendungen